Najbolj strupeni Mini doslej

Prav zanimivo je, koliko obrazov ima lahko en avto in kako pekoča je lahko omaka iz na oko skorajda enakih feferonov. Mali Mini ima v drugi generaciji kar osem podob, nekaj teh pa v svoj lepotilni salon in na fitnes vzamejo še mojstri iz delavnice John Cooper Works. Rezultat so precej začinjeni Miniji, ki se že na prvi pogled ločijo od običajnih, za dodatno vznemirjenje in radosti na cesti pa poskrbijo njihove športne zmogljivosti.

Kje so meje teh malih raket? Seveda na dirkališčih, ko gre za Minija JCW GP, saj je razvoj najbolj prvinskega med vsemi večino časa potekal prav tam. Rezultat je brezkompromisni čudežni napoj za dva, ki so mu inženirji iz prisilno polnjenega 1.6-litrskega motorja iztisnili 160 kW (218 KM), kar je sedem konjev več kot zmore serijski JCW, 26 konjev več od Cooper S ter 18 konjev več, kot (za zdaj) zmorejo najzmogljivejši motorni sorodniki v Peugeotih. Razlika pri JCW GP se ob sikanju turbine ter pokanju iz izpušnih cevi tudi sliši, zaradi mnogih drugih dodelav in sprememb pa tudi občuti.

Tako je prednji pogon dodobra dodelan, za kar poskrbijo tudi nove nastavitve elektronske zapore diferenciala, s priloženim orodjem pa lahko podvozje za do 20 mm še dodatno uglasimo za pisto. Tudi vzmetenje je bolj dodelano, na vozilu so poldirkaške pnevmatike, ki poskrbijo za skorajda lepljivi oprijem, bolj odprto kot pri serijskem JCW pa je tudi stekanje koles. Mini GP se tako ceste zares drži kot klop, k temu pripomore tudi za 20 milimetrov manjša oddaljenost od tal spredaj in 15 milimetrov zadaj. Za prepričljivo ustavljanje poskrbijo kar 330-milimetrski prednji diski ter šestbatne zavorne čeljusti.

Da je 377 cm dolgi in 168 cm široki GP pravi posebnež tudi med Minijevo družino JCW priča podatek, da gre za omejeno serijo dva tisoč primerkov, na kar opozarja tudi ploščica na armaturni plošči pred sovoznikom ter pragovih vrat. To že tako pikantno kombinacijo še dodatno začini. Vam še ni dovolj?

Ta mali dirkalnik je na slovitem 21-kilometrskem Nürburgringu zabeležil čas kroga 8 minut in 23 sekund, kar je 18 sekund bolje od enako močnega kompresorskega predhodnika. Z rezultatom najhitrejši Mini vseh časov diha za ovratnik nekaterim pošastim, kot so Audi RS, BMW M in Mercedes AMG, od "hot hatchev" s prednjim pogonom pa so pred njim le občutno bolj zmogljivi Renault Megane RS, VW golf R in Opel astra OPC.

Na zunaj tale Mini GP zgleda kot kak sivo-rdeč buldog v skrajno agresivnem položaju in pripravljen, da se besno požene za vami. Spredaj ga krasijo zajetne reže za zrak, na razkošni zračni mrežici na motornem pokrovu pa dvome o krotkosti stran odžene velik napis GP, ki ga najdemo tudi na bokih. Reže za hlajenje prednjih zavor so obarvane rdeče, takšne barve so tudi čeljusti, na bokih najdemo zajetne pragove s hladilnimi režami in rdeča ogledala, sredino zadka pa krasita dve okrogli izpušni cevi, iz katerih se še kako sliši grmenje, rohnenje in pokanje.

Na vsaki strani sta velika difuzorja, streha pa je podaljšana v kraljevski spojler - ti na avtu niso zgolj za okras, ampak skupaj s zajetnim prednjim spojlerjem in trebušno plastiko zmanjšujejo zračni upor in povečujejo pritisk avta k tlom ter s tem še izboljšajo stabilnost. Magnet za oči opazovalcev - teh ves čas ni bilo malo, sploh med lastniki običajnih Minijev - so tudi posebna 17-palčna lita platišča, ki so zaradi nizkopresečnih pnevmatik še kako občutljiva na robnike.

V notranjosti imajo vonj po dirkanju aluminijaste stopalke, s krepkimi rdečimi šivi obogateno črno usnje na sedežih, volanu, prestavni ročici in armaturni plošči ter v rdečo obarvani vrh prestavne ročice in varnostni pasovi. Tukaj so še odlični Recaro športni sedeži s kombinacijo usnja in alkantare, ki telesu v vseh pogojih nudijo odlično ramensko in ledveno oporo, šeststopenjski menjalnik pa je tak kot pri drugih modelih JCW in bi glede na namen lahko imel tudi krajša prestavna razmerja ter bil hitrejši. O tem, da gre za pristni bolid, priča tudi pogled v prtljažnik. Tam ni nič, nobene zadnje klopi, zgolj rdeča prečna ojačitev vzmetnih rok, ki pa ima manjšo funkcijo, kot se morda zdi. Ob njej sicer ostane dovolj prostora za prevoz ozimnice, več kosov potovalke ali zabojev pijače, saj prostor ponuja 723 litrov prostornine, vendar je treba tovor dobro pritrditi, da ostane na svojem mestu.

Minija GP je namreč skorajda nemogoče voziti počasi, čeprav motor to omogoča. Največji navor 260 Nm (overboost doda še 20 Nm) je namreč na voljo pri 1.750 vrtljajev v minuti in se vleče vse do 5.750 vrtljajev, v nobeni prestavi tako ni moč čutiti kakršnegakoli pomanjkanja moči.

Z mesta do sto kilometrov na uro Mini GP potrebuje 6,3 sekunde, kar je 0,2 sekunde bolje, kot serijski JCW in 0,7 sekunde hitreje od Cooperja S. Morda čas na prvi pogled ni impresiven, a se pospeške (in pojemke) v zgolj 1.235 kilogramov (40 kg več od predhodnika) težkem bolidu še kako občuti, prava razlika pa do izraza pride med ovinki.

Počutje med vožnjo v GP sicer spominja na tisto v gokartih, sedi se namreč precej nizko, ob tem se dobro spoznamo z vsako cestno grbino, dirkaško utesnjenost pa dodatno povečuje v črno odet strop. Znanci so bili nad žepno raketo navdušeni že na pogled, sopotniki pa so izkušnjo skozi malo hitreje odpeljane ovinke opisali kot divjo in zabavno vožnjo v lunaparku - in si zaželeli še eno rundo. Bojazni, da bi bili prehitri, ni bilo, za kar je tudi v praksi poskrbela odlična zasnova podvozja skupaj z elektronskim pomagalom ter izjemno natančen volan, tudi prehitevanja so bila za najbolj strupenega minija mačji kašelj.

Na avtocesti je kaj hitro postalo jasno, da zakonsko omejitev doseže s pol moči, zato smo kar verjeli tovarniškim podatkom o končni hitrosti - 242 km/h. Največjo moč namreč doseže pri 6.000 vrtljajih v minuti, kar je spodobna številka za turbo motor.

Čeprav so se nam močno cedile sline, do dirkališča z njim nismo prišli. Ker je pri nas ves čas sezona za popravilo cest, smo si za krajši preizkus vseh njegovih zmogljivosti z dovoljenjem cestnih delavcev sposodili del za promet zaprte površine. Norrrrrro, pravi drikalnik! Podkrmarjenja ob visokih vstopnih hitrostih v ovinek je malo, Mini pa se tako brez težav skozi zavoje drži zastavljene linije.

K temu pripomore tudi nadzor stabilnosti vozila v položaju GP. Ko je izbran namreč zavira le prednje notranje kolo v zavoju ter s tem pusti moči razmeroma prosto pot, kar še pripomore k pravi izstrelitvi iz ovinka. Ob odklopljeni elektroniki mini predvidljivo in nadzorovano drsi skozi ovinke, odlično so se obnesle tudi zavore, občutek na volanu pa je zelo športen. Škoda je le, da ročna zavora tečno opozarja na to, da smo jo poprijeli, dirkalniku se to pač ne poda. Če koga ob vsem skupaj zanima poraba, ta je bila med testom presenetljivo nizka - 10,3 litra.

Pogled na cenik pokaže, da ne gre samo za najbolj strupenega Minija vseh časov pač pa tudi najdražjega. Morda je še kakšen na voljo, sicer pa so pri nas zanj hoteli dobrih 31 tisoč evrov (testni z dodatno opremo je stal 38.700 evrov). Toliko denarja za Minija? Res ga moraš imeti rad. Po drugi strani so vodilni v družbi, ki je sicer v lasti nemškega BMW, pojasnili, da bi lahko za GP postavili še višjo ceno - in bi vseeno vse prodali. In obratno, lahko bi jih po isti ceni naredili več, vendar bi s tem spodkopali njegovo ekskluzivnost. Mini se čez nekaj tednov s Portorika na [avto.finance.si] pripelje v tretji generaciji in najbrž pozneje tudi različica JCW GP ne bo izostala. Ne dvomimo, da bo še bolj strupena in da se bo tudi za njo dvigoval prah.